Vsako jesen KŠIB-ovci organiziramo potopisno predavanje, a tokrat smo v goste povabili prav
posebno osebo, ki je še iz naših, študentskih vrst, Elen Stanič, študentko razrednega pouka in
inkluzivne pedagogike, ki se je letos poleti za kar šest tednov odpravila v Gambijo, kjer je opravljala
prostovoljno delo. V petek, 18. oktobra, nam je v Sokolskem domu pričarala pravi afriški večer.
Na začetku nam je predstavila omenjeno državo; kot je sama izpostavila, je to dežela nasmejanih
ljudi. Povedala je, da je potovala preko društva Za otroke sveta, ki je pred samim podvigom pripravilo
tudi predavanja, na katerih so prostovoljcem predstavili tamkajšnji način življenja in jih soočili z
njihovo kulturo. Zbirali so tudi denar in materialne stvari za Gambijske otroke – in zbrali so kar cel
kontejner materialnih donacij! Za več kot 100 otrok so prostovoljci vsak dan kupili in razdelili malico,
kar je zelo pohvalna in spodbudna informacija!
Ekipa prostovoljcev je pomagala pri poletnem taboru. Delali so v laboratoriju, v bolnišnici, na
področju medijske produkcije in na področju izobraževanja – na slednjem je bila Elen. V šolo so hodili
revni otroci, ki jim starši skozi leto šolanja ne morejo plačati. Z otroki so imeli razne vzgojno-
izobraževalne, plesne, športne, ustvarjalne in druge delavnice. Pri sami izvedbi delavnic so se povezali
tudi z lokalnimi umetniki. Elen je poleg študija tudi zaposlena kot učiteljica na osnovni šoli in prav
zaradi tega opazi razliko med afriškimi in slovenskimi otroci. Tam hodijo v šolo zaradi svoje lastne
želje, pri slovenskih otrocih pa prevladuje ti. zunanja motivacija, kar pomeni, da se učijo le zaradi
ocen, staršev in ker je šolanje pač obvezno.
Samo predavanje je obogatila s čudovitimi slikami, na katerih nam je pokazala otroke, kraje, celo
kombi, s katerim so se vozili, njihovo prenočišče itd. S temi slikami nas je tudi tako močno ganila, da
je marsikdo v dvorani dobil kurjo polt in potočil kakšno solzico. Še posebej sta nas ganila prizor iz
sirotišnice in slika deklice, ki skrbi za svojo le nekaj mesečno sestrico. Tam namreč velja, da je med
sorojenci močna vez in da morajo nenehno skrbeti drug za drugega. Pokazala nam je tudi slike
naravnega rezervata, ki ga je obiskala, in posnetek ribiške vasice, ko pridejo tamkajšnji ljudje iz
ribolova. Takrat se zbere cela vas pri obali in pričaka ribe.
Za zaključek predavanja nam je prostovoljka postregla še z videoposnetkom otrok, ki jim mahajo v
pozdrav. Pravi, da si ga vsak dan ogleda. Četudi je bila to naporna izkušnja, je bila zanjo ena najlepših.
Večer je zaključila z mislijo prej omenjenega društva in nam pustila trenutek, da se zamislimo. ZAČNE
SE PRI MENI, ZAČNE SE PRI TEBI.
Kaja Boštjančič
Klub študentov Ilirska Bistrica
