Prihodnost ZVIS-a ponovno v temi

Ministrstvo za izobraževanje in šport je v februarju predstavilo predlog koncepta novega Zakona o visokem šolstvu, vendar pa so po negativnem mnenju deležnikov z vseh smeri kmalu ugotovili, da se tako zakonov pač ne pripravlja. Predlog je zapisan z mnogimi strokovnimi pomanjkljivostmi, neskladnostmi in tudi slovničnimi napakami. Ampak drugega od predloga, ki so ga ustvarjali anonimni strokovnjaki in pri tem izključili deležnike, niti nismo mogli pričakovati.

 

Koncept ne posega samo v avtonomijo univerz, ampak ustvarja podlago za postopno uvedbo šolnin. Glavne novosti se vrtijo okrog upravljanja univerze, pri katerem bi zaposleni in študentje, torej akademski predstavniki, izgubili svoj glas, vodenje pa bi prevzela kapital in politika. Predlog koncepta ZVIS daje večino moči odločanja o poslovanju univerze ustanoviteljem in predstavnikom gospodarstva.Tako je upravni odbor univerze sestavljen sledeče: tretjina članov je imenovana s strani vlade, tretjina s strani gospodarstva in tretjina s strani zaposlenih ter študentov. Predstavnike slednjih bi izvolil kar senat, študenti pa tako ne bi mogli izvoliti niti svojega predstavnika. Uvaja se tudi funkcija poslovnega direktorja, ki je v konceptu slabo predstavljen, študenti si ga predstavljamo kot nekakšnega kriznega managerja. Volitve rektorja bi bile sedaj dosti manj demokratične in ožje, kot so bile do zdaj. Rektorja bi na predlog izbirne komisije volil senat. Gre torej za zmanjševanje volilnega telesa. V predlogu koncepta zakona so zapisani tudi voucherji, ki imajo v javnosti na prvi pogled veliko podporo. To lahko pripišemo predvsem problematiki fiktivnih vpisov, ki v javnosti ni razumljena kot socialna problematika, ampak kot visokošolska.

Govoriti, da so fiktivni vpisi problem, je nadvse populistično in enostavno, če želimo pridobiti podporo javnosti. Seveda problem fiktivnih vpisov ni odpisan, je pa vsekakor manjši, kot je bil pred uvedbo študija po sistemu n+1. S takšnimi mehanizmi se stopnjujejo pritiski na študente, ki so socialno ogroženi. Ti mehanizmi prinašajo strah in neodločanje za študij, saj lahko ta odločitev vodi v osebni stečaj. Praksa v tujini namreč kaže, da uvedba voucherjev postopoma prinese tudi šolnine, za kar sta dober primer Nizozemska in Avstrija. Prav tako pa se ne moremo zanašati na besedo vlade, da v času krize v tem ne bo videla finančnih rezerv in na študente prenesla še dodatnih bremen. Že danes namreč težko govorimo o brezplačnem študiju, saj se vpisnine in izpitni roki vsakoletno zvišujejo, subvencije in štipendije pa drastično upadajo. Z ukinitvijo dodatnega leta na drugi stopnji bomo študente prisilili, da magistrsko nalogo pripravijo v pičlih dveh mesecih, zaradi česar se bo njihova kakovost še dodatno znižala, poleg tega pa bomo na ta način dokončno onemogočili že tako oteženo prehodnost med različnimi študijskimi programi.

Koncept nezadostno ureja tudi stanje zaposlenih na univerzi, saj je v njem nakazano, da želi država iz sistema javnih uslužbencev izključiti zaposlene na fakultetah in jim s tem še bolj fleksibilizirati delovne naloge. Prav tako ostaja problematično financiranje doktorskega študija. Ministrica je rešitev videla v inovativni shemi, a hkrati ni vedela, da v njej ni dovolj denarja za zagotovitev izvedbe doktorskega študija.

Z odstopom ministrice se izjemno slabo stanje v visokem šolstvu še nadaljuje. Lahko ga primerjamo s stanjem v zdravstvenem sistemu, ki je bilo dolgo znano po menjavah ministrov. Znamenite avtorske pogodbe v visokem šolstvu pa razkrivajo, da se iz proračunskega denarja napaja tudi elita akademikov, ki z mnogimi obvodi prihaja do enormnih količin denarja. Tako je bila preko avtorskih pogodb v enajstih letih na primer izplačana milijarda evrov. Prihranki, ki so jih vlade želele ustvariti z rezi v izobraževanju, v primerjavi s tem zneskom skorajda niso omembe vredni. Gre za trk interesov elite in javnega izobraževalnega sistema.

Študenti se moramo za zaščito interesov povezati z ostalimi deležniki in proti elitizmu ter sedanjemu konceptu zakona stopiti skupaj. Brez kvalitetnih pogojev dela in raziskovanja na univerzi ne more biti kakovostnega študija.