Počitnice se iztekajo in septembra imamo študenti še zadnjo priložnost za daljša potovanja v neznano. Eno izmed možnosti predstavlja wwoofing, ki je sicer relativno slabo poznan, vendar se je zanj zagotovo vredno odločiti vsaj enkrat v življenju!
Wwoofing je prostovoljno delo na organskih farmah, na voljo v več kot stotih državah po vsem svetu. Marsikdo se ob omembi prostovoljnega, torej neplačanega dela, kar malo namuzne, saj smo danes v zameno za delo večinoma navajeni plačila. Vseeno pa je včasih dobro stopiti izven okvirov, ki nam jih je dala moderna družba, in se opomniti na to, da ni samo denarno plačilo tisto, ki šteje. Pomembno je tudi spoznavanje novih ljudi, pogovor z družino, ki ti velikodušno odpre vrata svojega doma, jutranja meglica nad poljem, kjer boš preživel del svojega dne in občutek, da si naredil nekaj koristnega za skupnost.
Začetki wwoofinga segajo v Anglijo, v leto 1971, ko se je pri Londončanih pojavila želja po obiskovanju podeželja. Sami namreč niso imeli na voljo veliko zelenih površin, imeli pa so željo po delu in preživljanju prostega časa v naravi.
Kratica WWOOF tako izhaja iz besed Working Weekends On Organic Farms (delovni vikendi na organskih farmah), kamor so meščani najprej odhajali med vikendi. Kasneje je vzajemna želja med prostovoljci in gostitelji ustvarila skupnost za izmenjavo pomoči in znanja, ki se je s svojimi podružnicami kmalu razširila po svetu.
Danes prostovoljec v zameno za največ šest ur dela na dan od gostitelja dobi prenočišče in hrano, torej dve stvari, za kateri na potovanjih navadno porabimo največ denarja. Morda vas je ob tem spreletela misel: »Vau, super, končno lahko grem v Pariz za pet dni, pa bom zmanjšal/a stroške za hrano in prenočišče!« Potrebno se je zavedati, da wwoofing ni couchsurfing, torej ne gre zgolj za poceni način potovanja. Wwoofing je skupnost, ki je ni lepo izkoriščati. Gostitelj prostovoljcu odpre vrata svojega doma, mu izkaže zaupanje, zato se za to možnost odločite le tisti, ki imate dobre namene in boste na organsko farmo potovali v prostovoljnem duhu.
Ko se odločate za wwoofing, najprej izberete kraj, kjer bi ga radi opravljali. Nato plačate članarino za določeno krovno organizacijo, ki skrbi za wwoofing na izbrani destinaciji. Čeprav lahko na večini spletnih strani že prej vidite ponudbe gostiteljev, pa lahko šele po plačilu članarine dostopate tudi do njihovih kontaktnih podatkov. Obstaja več strani držav gostiteljic, na spletni strani WWOOF Independents najdete tiste, ki nimajo državne organizacije, ki bi jih predstavljala. Sem spadajo na primer Finska, Slovenija, Hrvaška, Luksemburg in nekatere azijske in afriške države, države z lastno WWOOF organizacijo pa najdete na strani WWOOF International.
Po izbiri destinacije in plačilu članarine kontaktirate izbranega gostitelja, se pozanimate o vsem potrebnem in se dogovorite za obisk.
Prostovoljci večinoma živijo pri družinah oziroma gostiteljih in jim pomagajo pri vsakodnevnih opravilih, ki so lahko zelo raznolika. Vaše zadolžitve lahko zajemajo vse od sejanja, izdelave komposta, vrtnarjenja, sajenja, do pakiranja zelenjave, hranjenja ali molzenja živali.
Polega vsega naštetega pa WWOOF skrbi tudi za promocijo organske hrane. Prostovoljci se po daljšem stiku z bolj zdravo hrano navadno zamislijo nad pomenom ustreznega načina pridelave. Kljub temu, da glede izdelkov z oznakami bio, eko in podobnimi še vedno obstajajo dvomi, pa zagotovo drži, da je v pridelavo tovrstne hrane vloženega več truda, časa in ljubezni.
ŠE NEKAJ NASVETOV
Za wwoofing mednarodna članarina ne obstaja, kar pomeni, da morate članarino za vsako destinacijo plačati posebej. Če želite na primer dobiti kontaktne podatke gostiteljev v Avstraliji in Španiji, boste članarino, ki navadno stane 15 funtov, plačali za vsako državo posebej.
Delo traja od štiri do šest ur na dan, kar pomeni, da vam ostane še veliko prostega časa. Poskusite ga zapolniti s čim več izleti, raziskovanjem okolice, spoznavanjem novih ljudi in učenjem novih stvari, da boste to priložnost dodobra izkoristili!
MOJA IZKUŠNJA
Tudi sama sem se pred slabim mesecem vrnila z wwoofinga v Luksemburgu in o svoji izkušnji pripovedujem samo v presežnikih. Ko sem iskala državo, kamor bi se odpravila, sem izbirala med Luksemburgom in Francijo, saj sem želela nekaj časa preživeti v francosko govorečem okolju. Na koncu sem zaradi boljših povezav izbrala Luksemburg, na spletni strani našla gostitelja, plačala članarino in jim poslala sporočilo. Pozitiven odgovor sem dobila še isti dan, si z gostiteljem izmenjala še nekaj sporočil in dobila vse potrebne odgovore na vprašanja, ki sem jih imela. Nato je bilo treba le še spakirati in se odpraviti novi pustolovščini naproti.
Dnevi, ki sem jih preživela s pristno luksemburško družino v družbi dveh punc s Češke, so bili čudoviti. Zaradi dobre lokacije Luksemburga sem obiskala tudi Nemčijo, Francijo in Belgijo, tako da sem dani prosti čas res dobro izkoristila. Spoznala sem ogromno novih ljudi, obiskala veliko čudovitih krajev, dobila priložnost za komunikacijo v francoščini, vse skupaj pa je lepo zaokrožil občutek, da sem naredila nekaj dobrega zase in za druge.
Nuša Počič,
članica Mednarodnega odbora Zveze ŠKIS