Zgodovina kluba

Kaj so o našem klubu povedali naši »predniki« …

Kako oz predvsem KAM(?) gremo, so se v Klubu bistriških študentov spraševale že generacije pred nami. Ostanemo doma ali se podamo v prestolnico – s trebuhom za kruhom?

Mogoče je ravno ta dilema bistvenega pomena za samo delovanje nekega študentskega kluba, ki naj bi v prvi meri združeval študente v domačem okolju. Torej voditi tako politiko kluba, ki naj bi opogumljala lokalno študentsko intelektualno srenjo, da ostane v rojstnem kraju in s svojimi učenimi sposobnostmi in deklarirano ambicioznostjo uveljavlja svojo idealistično vizijo po drugačnosti in originalnosti ter predvsem željo po “če že ne spremeniti svet, pa vsaj svojo ulico”.

Je to našemu klubu do sedaj uspevalo? Nismo sicer mi – mlada garda – tukaj postavljeni, da presojamo o tem za nazaj, vendar bi človek rekel, “Ja, bistriški študenti smo bili in SMO ŠE VEDNO goreči ljubitelji svojega kraja in zapriseženi lokal patrioti”.

Začetek zgodbe o Klubu študentov Ilirska Bistrica sega daleč v šestdeseta leta, ko se je študentska bistriška mladina prvič povezala in leta ‘63 ustanovila Klub bistriških študentov. Pred tem je sicer povezava že obstajala, vendar le na regionalni ravni, v t.i. Primorskem študentskem klubu. Bistriški študenti so predvsem aktivno delovali na športnem in kulturnem področju, veliko jih je namreč prepevalo v “Primorskem akademskem zboru Vinko Vodopivec”. Posebna zanimivost tedanje generacije je bila ustanovitev t.i. “torkovih večerov”, ko so se bistriški študentje zbirali v raznih ljubljanskih gostilnah, si izmenjavali informacije in se pač po domače rečeno, zabavali. Še več. Ti njihovi torkovi večeri so sicer izpadli iz stalnega repertoarja (na žalost), nekakšna tradicija pa je ostala. Stara garda se namreč enkrat na leto zbere in obuja študentske spomine, le da se je torkov večer prelevil v pustni petek. Potem pa se je začelo… Osemdeseta so bla leta… (ali še bolje – »Jer osamdesete su bile godine…«) Tudi za naš klub. Bilo je res divje. Naš klub je imel takrat v kletnih prostorih Študentskega doma 4 v Rožni dolini svoje prostore in predvsem razvpiti bife, ki ga je poznala vsa študentska mladina in vsi ostali željni zabave. Ker pa je vsake dobre stvari, baje, enkrat konec, se je tudi za ta klub zgodba resnično končala. Prostori so ostali zaprti in ključa od ključavnice še (vedno) nismo našli. Današnja študentska uprava študentskih domov je namreč postala dosti bolj omejena v svojih predstavah o življenju povprečnega študenta, če ne celo preobčutljiva oz. že kar senilna. Vsi namreč vemo, da vsak študent, če je le dovolj pameten, svoja študentska leta izkoristi za razsvetljenja, takšna ali drugačna. Kontinuirano.

Z zaprtjem kluba pa je začelo škripati tudi v Klubu samem in tako je le-ta zamrl. Ponovno so ga skušali obuditi njihovi nasledniki v začetku 90-tih. Izpeljali so večje število akcij, ki so bile pomembne za celotno bistriško občino. Ena izmed večjih in odmevnejših je bil protestni shod zoper regionalno odlagališče komunalnih odpadkov v naši občini ter dodelitvi kratice PO na registrske tablice naših jeklenih konjičkov. Slednje bi namreč zelo užalilo našo primorsko dušo. Po treh letih nedelovanja je klub skozi kulturo, šport in zabavo zopet začel združevati bistriško mladino. Z večanjem števila študentov in vedno večjimi potrebami po druženju in pomoči ter z hkratnim zmanjševanjem solidarnostnih, delavskih in nedobičkonosnih akcij se je začela pojavljati potreba po stalnem viru financiranja. Tako smo l. 1995 podpisali pogodbo z Mladinskim servisom Sežana, ki nam od tedaj zagotavlja stalni priliv sredstev iz dela študentov preko napotnic. Po ureditvi rednega financiranja, pridobitve prostorov in osnovne opreme (telefon, računalnik) so se aktivnosti kluba usmerile k projektnemu delu, ki ga nadaljujemo še danes. V letu 1996 pa je Klub postal tudi polnopravni član Zveze študentskih klubov Slovenije (ŠKIS).

 In kje smo sedaj?

Na Bazoviški 26 se stiskamo v enem samem samcatem prostorčiču in delujemo. Živimo, rastemo in se razvijemo. Nekateri bi rekli, da dokazujemo sebi in drugim, da se da z dobro voljo in (pre)potrebno energijo prebuditi že zakrnele in zarjavele ude tako bistriških študentov kot tudi drugih Bistričanov. V Klubu študentov Ilirska Bistrica nam torej ni vseeno, kakšno pot bo v novo tisočletje ubrala naša občina in kje, če sploh, je tu prostor za nas, mlade študente. To smo mogoče najbolje dokazali z organiziranimi javnimi tribunami na temo lokalnih volitev za župana ter državnozborskih volitev. S tribunami smo tako pokazali in nakazali, da smo generacija, ki ima rada svoj kraj in ki bi v njem rada tudi ostala. Omenjene prireditve so dosegle med samimi občani in tudi med regionalnimi mediji velik odmev: “V Klubu študentov, ki s svojim javnim delovanjem vse bolj izstopa iz anonimnosti, je očitno zrasla generacija visokošolcev, ki se ne namerava kar tako posloviti od svojega kraja, kot je to storilo že ogromno njihovih predhodnikov. Sobotna javna tribuna je to nedvomno potrdila.” (T. Šajn – Primorske novice, 17.11.1998). “Današnji mladini ni vseeno kaj se v Bistrici dogaja… Razvoj občine moramo graditi na domačih kadrih. Ti mladi imajo svoj kraj radi in takšni so za občino izreden kapital, ki ga ne bi smeli zanemariti.” (Intervju z županom občine Ilirska Bistrica, g. Francom Lipoltom, v lokalnem časopisu Snežnik – 15.12.1998).

Aktivno delovanje Kluba, ki študentom in dijakom (predstavitev slovenskih fakultet) ponuja veliko ugodnosti in zanimivih dogodkov, kot so to npr. potopisna predavanja, študentski avtobus v Ljubljano, izleti in potovanja, mesečni žuri in brucovanje v Mladinskem klubu Nade Žagar (MKNŽ),… se je obrestovalo. V Klub smo privabili veliko novih članov in tudi med samimi občani in krajani Ilirske Bistrice se je o Klubu oz. o tem, da se končno nekaj dogaja, začelo govoriti. Vsi namreč mogoče ne veste, mi pa to še zelo dobro (!), da v našem kraju ni večjih združevalnih elementov, ki bi študente povezovali in zato ti ali odhajajo po zabavo in popestritev drugam ali pa se zatekajo v raznorazne omame.

Kako (in kam) torej naprej KŠIB ali Klub študentov Ilirska Bistrica?

Mi voljo in energijo (še) imamo, trmasti smo tudi še dovolj, da bomo vztrajali, pa magari “do (samega) konca in naprej!”. Radi bi pa videli, “da konca KŠIB-a ne bude” in da bodo ledino, ki jo sedaj orjemo in pot, ki jo sedaj utiramo, izkoristile tudi naslednje generacije študentov, ki bodo tako kot mi željni aktivnosti in pestrosti v našem kraju.

Smer poti je torej nakazana. Samo od nas študentov pa je odvisno ali se bomo potovanja lotili in do konca “iznucali” naše čevlje ali pa se bomo samo lagodno peljali z avtobusom.

Milena Martinčič in Manuela Bevčič

Bistriški študentski klub v šestdesetih.

Okoli leta 1960 se je vključilo v študentske vrste kar večje število bistriških srednješolskih absolventov. Leta prej je bilo po posameznih generacijah le manjše število študentov, če ne celo samo posameznik. V tem obdobju je naše študentsko življenje potekalo, seveda razen “morečega” študija, ki je resnici na ljubo potekal nekoliko bolj umirjeno kot sedaj, v raznih športnih, kulturnih in podobnih aktivnostih. Tako je v okviru takratnega študentskega kulturno umetniškega društva (ŠKUD AKADEMIK) deloval tudi že leta 1953 ustanovljen primorski akademski pevski zbor “Vinko Vodopivec”, ki je še vedno aktiven in “hiti” proti svoji petdesetletnici. Za ustanovitev in zelo uspešno delovanje te pevske skupine imamo precejšnje zasluge tudi bistriški študentje vež generacij.

V šestdesetih letih pa tudi leta pozneje je bil delež bistriških študentov – pevcev (nekaj let je bil celo dirigent zbora bistriški študent glasbe iz Jelšan, sedanji priznani glasbeni pedagog dr. Mirko Slosar) velik, žal pa v več zadnjih letih bistričanov v tem zboru ni – zakaj? – zares škoda! Na športnem področju so bile razne aktivnosti, potrebno pa je spomniti na skupino študentov, ki je bila jedro takratnega zelo uspešnega košarkarskega kluba LESONIT (tudi enoletnega èlana prve državne lige). Poleg navedenega so v tistem obdobju študente povezovali in skrbeli za urejanje študijskih problemov ter seveda za druženje in družabno življenje, predvsem pokrajinski študentski klubi.

Tudi Primorci smo imeli svoj Klub primorskih študentov. Njegova aktivnost je bila poleg resnih študentskih zadev tudi skrb za razgibano študentsko življenje, medsebojno spoznavanje – druženje ter razvijanje športnih, kulturnih in drugih aktivnosti.

Šestdeseta leta so bila tudi za nas bistriške študente (to seveda pomeni študentke – študente celotne občine) kar razgibana, povezovalna in zelo aktivna. Glede na večje število v tem obdobju študirajočih iz bistriške občine, bilo je nekaj nad petdeset študentov od katerih je seveda velika večina študirala v Ljubljani, nekaj pa tudi v Mariboru in na Reki, je nastala ustrezna “kritična masa”, potrebna, da se nekaj dogodi. Želje po pravem – primerno povezanem študentskem dogajanju, so v nas spodbudile idejo o organiziranju študentskega življenja. In zgodilo se je, da smo leta 1963 ustanovili KLUB BISTRŠKIH ŠTUDENTOV, ki je deloval samostojno, pa tudi povezano s Klubom primorskih študentov do njegovega delovanja. Veliko stvari, veliko aktivnosti, veliko doživetij takšnih in drugačnih se je dogodilo, pa tudi precej dela in angažiranja je bilo. Iz vsega početega in doživetega pa je le umestno omeniti vsaj nekaj konkretnih aktivnosti.

Klub se je med drugim prizadevno lotil tudi resnih študentskih problemov. Tako smo uspeli s takratnimi pristojnimi organi v občini in s podjetji poglobljeno obravnavati in kolikor je bilo mogoče urediti – poenotiti štipendijsko politiko občine oz. podjetij (žal je sedaj to skoraj “neznana” zadeva). Poleg tako resnih življenjskih zadev pa seveda ne bi bili, še posebej bistriški študentje, če ne bi poskrbeli tudi za veselje in sprostitev, kot bi se reklo, za študentsko dušo. Zato smo poleg ostalega organizirali tudi prvo “klasično” brucovanje v bivši restavraciji Soča (sedaj hotel Turist) po vseh takratnih “ISO – standardih”, z nastopom zelenega carja, Pika in Kontrapika, bruc majorja, modrega senata v sestavi “učenih glav – starih bajt” ter vsega ostalega in seveda nepogrešljivih bruck in brucev. Brucovanje je kot se spodobi zajelo tudi takratne gospodarske in druge bistriške slabosti in neumnosti seveda, ne pa politične, ker teh ni bilo (če čmo logat). Posebna “zamisel”, ki je nedvomno izhajala iz bistriške mentalitete, to je velike potrebe po druženju, in ki smo jo udejanili, so “znani – razvpiti” torkovi večeri. Namreč soglasno smo ugotovili, da se moramo vsaj enkrat tedensko srečevati, se medsebojno študijsko informirati, predvsem pa si marsikaj povedati (sedaj bi rekli naložiti), se sprostiti in poveseliti. Po nadvse poglobljeni študiji (brez potrebnega javnega razpisa, kot je to sedaj), smo določili vsak (prvi) torek v tednu kot najprimernejši dan srečanja in to v takrat prijetni gostilni “POD LIPCO”. Ideja in njena realizacija je bila tako dobra, da jo je osvojilo – izvajajo še veliko naslednjih študentskih generacij. Morda so zaradi okolnosti ali pestrosti, morda pa zaradi konspirativnosti spreminjali le lokacijo srečanja (“Pod skalco”, “Križanke”…) sicer pa je glavna vsebina dogajanja ostala. Žal, seveda po naših pogledih, so “sodobne” generacije študentov opustile to čudovito druženje. Žal je vse preveč individualizma in premalo skupnega doživljanja.

Novi časi, nove generacije, novi pogledi, nove razmere, pa vendar študentje naj bi le bili nosilci druženja in družabnosti?!

Kako je v prejšnjih študentskih generacijah zasidrana pripadnost torkovim večerom – študentskemu druženju, pove dejstvo, da smo pred več leti ponovno oživeli, seveda enkrat (1x) letno torkova srečanja (tudi po veliki zaslugi žal pokojnega zelo aktivnega Bojana Cetine) vseh generacij. Ta srečanja, ki smo jih poimenovali “torkov večer na pustni petek”, nas v kar lepem številu enkrat letno spet povežejo. Vrsti se obujanje spominov, poslovni pomenki, spoznavanja novih starih posameznikov in seveda modrovanja za naprej – nova druženja, vse pa v sproščenem in veselem vzdušju.

Nasvidenje.

Zorko Šajn

To so bila leta…

Osemdeseta so bila leta, ko … ko je Klub študentov Ilirska Bistrica doživel svojo renesanso. Prvo, drugo ali ne vem katero. Osemdeseta so bila leta po Titovi smrti, dogajali so se prvi nemiri na Kosovem, ki so kasneje (v drugi polovici tega desetletja) prerasli v demonstracije tipa “dogodio se narod” po vsej Jugoslaviji. Bil je to čas Milke Planinc (vodila je zvezno vlado), stabilizacije, redukcij električne energije, visoke inflacije in depozitov (Samo enkrat na leto si smel prestopiti državno mejo in oditi v tujino. Vsakič naslednjič si plačal t.i. depozit, ki ti ga je država čez eno leto vrnila; zaradi visoke inflacije pa je bil to le simboličen znesek.). Devize si po vrtoglavih tečajih, ki so se kreirali glede na ponudbo in povpraševanje, dobil samo na črnem trgu. Jasno, da je bilo povpraševanje vedno večje od ponudbe.

V teh pogojih je torej KŠIB doživel pravi razcvet.

Bili so torkovi večeri v gostilni Rio (nasproti konzorcija – sedaj je tam popolnoma drugačna scena), ki so jih vpeljale že generacije pred nami. To so bila neformalna srečanja, malokrat namenjena resnejšim temam.

Bilo je filmsko gledališče, ki naj bi v sodelovanju s takratno ZKO, Bistrici in Bistričanom približalo malo drugačne, bolj umetniške in nekomercialne filme pretežno evropske kinematografije. Pri tem pa smo imeli dva večja problema: prostor, kjer naj bi se filmi predvajali, in seveda denar za izvedbo. Pa nam je nekako uspelo. In to ne samo za eno sezono!

Bila je “video sekcija” KŠIB-a. Sedaj je to skorajda smešno, takrat pa je bil video za povprečnega Jugoslovana in tudi Slovenca skoraj popolnoma nedosegljiv. Pa vendar smo spraskali na kupček dovolj denarja, na črno kupili devize ter našli vezo nekje v Cankarjevem domu, ki nam je prodala že rabljeno aparaturo. Kasneje smo kupili še televizijski sprejemnik. Vse skupaj je bilo seveda na meji zakona, če še ni bilo nezakonito. Bilo je tvegano in zato tem bolj zanimivo in razburljivo. Začelo se je obdobje “video produkcij”, ki je obsegalo dve stvari: predvajanje filmov (običajno v takratnem Domu JLA ali pa Domu družbenih organizacij – sedanji Sokolski dom) in predvajanje “video spotov” v MKNŽ-ju z žurko. Smešno?! V času, ko smo “video spote” lahko gledali na TV Koper-Capodistria, kjer jih je vrtel italijansko govoreči Dario Diviacci (satelitske antene so prišle kasneje), je bilo to ful kul in oh in sploh v redu zadeva.

Bil je en kup organiziranih obiskov raznih kulturnih prireditev, celo v Zagreb smo organizirano odšli na kitajsko razstavo, ki je bila takrat IN. Zanimivi so bili JAZZ koncerti, vsa mogoča alter scena, razvpite predstave ala Krst pod Triglavom ipd.

Ves čas pa sta bila prisotna želja in trden namen, da se nekako dokopljemo do svojih lastnih prostorov. Doma v Bistrici so nas samo veliko hvalili, govorili, da smo njihova prihodnost ipd. Kimali so s pametnimi glavami, ko pa je bilo treba doseči nekakšen dogovor, določiti ustrezen prostor (ki jih je bilo v Bistrici, roko na srce, vedno dovolj) pa so se začeli izmikati. V tolažbo so nam eno leto celo podelili občinsko priznanje OF (vsaj mislim, da se je tako imenovalo). Čas je bil, da zadevo vzamemo v svoje roke.

Bili so torej klubski prostori v Ljubljani. Kako smo se dokopali do prostorov, je dolga štorija. Naši sosedi v kleti četrtega bloka v Študentskem naselju so bili afro študenti in klub koroških študentov. Nad nami hišniško stanovanje, v nas pa goreča želja, da bi bil klub kar se da prijeten, da bi ponujal bistriškim študentom zatočišče pred svetom. Tu bi se pomenkovali, igrali šah, gledali video filme, poslušali glasbo in vse skupaj poplaknili s pivom. Da bi poleg “video sekcije” organizirali še “foto sekcijo”, smo naredili celo temnico. Ob pomoči bistriških zidarskih mojstrov in lastnega truda smo klub uredili, opremili in odprli. Sprva je kazalo, da bomo v tem svetu uživali sami, vendar pa se je glas o našem klubu razširil in kar naenkrat so hoteli vsi v njem piti pivo. Klub v kleti četrtega bloka Študentskega naselja je tako postal gostilna, ki je bila vir dohodkov za ostalo delovanje KŠIB-a. Tu se je renesansa končala. Generacija, ki je vse to dosegla, je doštudirala in se zaposlila, nekateri s(m)o celo odšli iz Ljubljane domov v Bistrico.

KŠIB je imel klubske prostore v Študentskem naselju še nekaj let. Končno je nekje v začetku devetdesetih inšpekcija oz. uprava naselja prostore dokončno zaprla. KŠIB je s tem dokončno prenehal z delovanjem. Vsaj za nekaj časa.

Ksenja Montani