Znanje za javno dobro

Leta 2011 je vlada v okviru Resolucije o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011–2020 (v nadaljevanju: NPVŠ) visoko šolstvo in z njim povezano znanstveno raziskovanje postavila v ospredje razvojnih ambicij Republike Slovenije. In če smo danes, štiri leta kasneje, na področju, ki ga država postavlja med prednostna, brez vidnejših rezultatov, so bojazni za kakršenkoli nadaljnji razvoj več kot upravičene.

NPVŠ poudarja, da je »visokošolsko izobraževanje za Republiko Slovenijo prednostno, še posebej v sedanjem obdobju svetovne gospodarske krize«. Takšen je bil pogled Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, in seveda lahko hitro ugotovimo, da je pri tem res šlo zgolj za pogled. Dolgoletno zanemarjanje visokega šolstva in odhajanja ministrov kot po tekočem traku pa kaže, da v Sloveniji ne premoremo politične odgovornosti, ki bi vodila k rešitvi položaja visokega šolstva.

V kolikor so stroški za formalno izobraževanje v letu 2011 znašali 5,7 % BDP (2.053,2 mio EUR), za terciarno izobraževanje pa natančneje 496.943.000 EUR (24 % glede na celotni delež), je povrnjen delež vložka (po testnem izračunu dohodnine 1.171,9 mio) vsaj za 42,4 % višji od sredstev, ki so bila vložena v izobraževanje. Financiranje visokega šolstva se tako dejansko izplača! Tudi, če ob tem ne upoštevamo drugih koristi, ki jih prinašajo ljudje z visoko izobrazbo, kulturnega, družbenega in gospodarskega razvoja, višje kupne moči, višjih prispevkov itd.
Iz NPVŠ-ja je razvidno, da se vlada sicer zaveda, da institucije na področju visokega izobraževanja pripomorejo k boljšemu stanju družbeno-ekonomskega položaja. Podatki namreč kažejo, da je stopnja zaposlenosti višja pri tistih z visoko izobrazbo kot pri ostalih z nižjo stopnjo izobrazbe, ter da je več kot dvakrat bolj verjetno, da bodo ljudje z visoko izobrazbo ekonomsko aktivni tudi nad 55 letom starosti.
Poleg uhajanja javnega denarja skozi luknje zakona v žep akademske elite študenti prepoznavamo problem v vedno večjem številu sorodnih študijskih programov. Delež oz. število novih programov je na javnih VŠ in koncesioniranih zavodih v letih 2004–2010 naraščalo skladno z višanjem sredstev. Trend naraščanja študijskih programov pa se je nadaljeval tudi v času zniževanja sredstev vse od leta 2010 naprej, zato je pričakovanje vlade, da bodo VŠ zavodi lahko še naprej brezskrbno delovali, popolnoma nesmiselno in nespametno.

Študenti smo v NPVŠ-ju prepoznali prednosti, ki bi jih prenos znanja z univerze v prakso prinesel z ustanavljanjem odcepljenih podjetij. Gre za nove priložnosti za mlade in visoko kvalificirane strokovnjake, ki jih vzgajajo univerze (npr. mladi raziskovalci) in ne najdejo primerne zaposlitve v gospodarstvu. Ti tako dobijo možnost, da pridobljeno znanje na visokošolski ustanovi prenesejo v prakso in se preizkusijo kot podjetniki ter tako prispevajo k gospodarskemu razvoju družbe. Zaradi zlorab, do katerih prihaja v nekaterih drugih državah, pa je treba študente in mentorje ustrezno avtorsko zaščititi ter univerzam onemogočiti korporativno upravljanje in kasnejšo prodajo.

Sicer pa vse vendarle ni tako črno. Pred kratkim smo namreč prejeli vzpodbudno novico, da je Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu izpolnila enega izmed poglavitnih ciljev NPVŠ-ja 2011–2020, saj je bila sprejeta v mednarodni sistem ENQA. Gre za sistem, ki za agencijo predstavlja priznanje, da je njeno delovanje skladno z evropskimi standardi, diplome pridobljene na izobraževalnih zavodih pa evropsko primerljive in kakovostne.

Odbor za visoko šolstvo Zveze ŠKIS

Tags: No tags

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *