All posts by : ksibko

Leta 2011 je vlada v okviru Resolucije o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011–2020 (v nadaljevanju: NPVŠ) visoko šolstvo in z njim povezano znanstveno raziskovanje postavila v ospredje razvojnih ambicij Republike Slovenije. In če smo danes, štiri leta kasneje, na področju, ki ga država postavlja med prednostna, brez vidnejših rezultatov, so bojazni za kakršenkoli nadaljnji razvoj več kot upravičene.

NPVŠ poudarja, da je »visokošolsko izobraževanje za Republiko Slovenijo prednostno, še posebej v sedanjem obdobju svetovne gospodarske krize«. Takšen je bil pogled Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, in seveda lahko hitro ugotovimo, da je pri tem res šlo zgolj za pogled. Dolgoletno zanemarjanje visokega šolstva in odhajanja ministrov kot po tekočem traku pa kaže, da v Sloveniji ne premoremo politične odgovornosti, ki bi vodila k rešitvi položaja visokega šolstva.

V kolikor so stroški za formalno izobraževanje v letu 2011 znašali 5,7 % BDP (2.053,2 mio EUR), za terciarno izobraževanje pa natančneje 496.943.000 EUR (24 % glede na celotni delež), je povrnjen delež vložka (po testnem izračunu dohodnine 1.171,9 mio) vsaj za 42,4 % višji od sredstev, ki so bila vložena v izobraževanje. Financiranje visokega šolstva se tako dejansko izplača! Tudi, če ob tem ne upoštevamo drugih koristi, ki jih prinašajo ljudje z visoko izobrazbo, kulturnega, družbenega in gospodarskega razvoja, višje kupne moči, višjih prispevkov itd.
Iz NPVŠ-ja je razvidno, da se vlada sicer zaveda, da institucije na področju visokega izobraževanja pripomorejo k boljšemu stanju družbeno-ekonomskega položaja. Podatki namreč kažejo, da je stopnja zaposlenosti višja pri tistih z visoko izobrazbo kot pri ostalih z nižjo stopnjo izobrazbe, ter da je več kot dvakrat bolj verjetno, da bodo ljudje z visoko izobrazbo ekonomsko aktivni tudi nad 55 letom starosti.
Poleg uhajanja javnega denarja skozi luknje zakona v žep akademske elite študenti prepoznavamo problem v vedno večjem številu sorodnih študijskih programov. Delež oz. število novih programov je na javnih VŠ in koncesioniranih zavodih v letih 2004–2010 naraščalo skladno z višanjem sredstev. Trend naraščanja študijskih programov pa se je nadaljeval tudi v času zniževanja sredstev vse od leta 2010 naprej, zato je pričakovanje vlade, da bodo VŠ zavodi lahko še naprej brezskrbno delovali, popolnoma nesmiselno in nespametno.

Študenti smo v NPVŠ-ju prepoznali prednosti, ki bi jih prenos znanja z univerze v prakso prinesel z ustanavljanjem odcepljenih podjetij. Gre za nove priložnosti za mlade in visoko kvalificirane strokovnjake, ki jih vzgajajo univerze (npr. mladi raziskovalci) in ne najdejo primerne zaposlitve v gospodarstvu. Ti tako dobijo možnost, da pridobljeno znanje na visokošolski ustanovi prenesejo v prakso in se preizkusijo kot podjetniki ter tako prispevajo k gospodarskemu razvoju družbe. Zaradi zlorab, do katerih prihaja v nekaterih drugih državah, pa je treba študente in mentorje ustrezno avtorsko zaščititi ter univerzam onemogočiti korporativno upravljanje in kasnejšo prodajo.

Sicer pa vse vendarle ni tako črno. Pred kratkim smo namreč prejeli vzpodbudno novico, da je Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu izpolnila enega izmed poglavitnih ciljev NPVŠ-ja 2011–2020, saj je bila sprejeta v mednarodni sistem ENQA. Gre za sistem, ki za agencijo predstavlja priznanje, da je njeno delovanje skladno z evropskimi standardi, diplome pridobljene na izobraževalnih zavodih pa evropsko primerljive in kakovostne.

Odbor za visoko šolstvo Zveze ŠKIS

V četrtek, 12. marca, je Odbor DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide umaknil iz obravnave predlog Zakona o ukrepih na področju pripravništva, kar smo tekom postopka podpirali tudi na Zvezi ŠKIS. Urejanje področja pripravništva terja temeljito analizo stanja ter razpravo z deležniki, na podlagi tega pa pripravo sistemskih rešitev, kar je odbor naložil v pripravo Vladi in pristojnim ministrstvom.

Zveza ŠKIS je sodelovala in podpira skupno temeljno stališče Študentske organizacije Slovenije, Mladinskega sveta Slovenije in Sindikata Mladi plus, ki je, da so volonterska pripravništva nesprejemljiva in jih je potrebno ukiniti. Sočasno z ukinitvijo volonterskih pripravništev pa mora v veljavo stopiti sistem, ki bo dolgoročno zagotavljal sredstva za plačana pripravništva. Če ukinemo volonterska pripravništva, obenem pa ne zagotovimo sredstev za plačilo pripravništev, ustvarimo situacijo, v kateri postavimo tiste, ki naj bi jim z ukinjanjem volonterskih pripravništev pomagali, v nemogoč položaj. Tega pa smemo in ne bomo dovolili.

Rešitve, ki jih v tem trenutku ponuja predlog Zakona o ukrepih na področju pripravništva dolgoročno ne zagotavljajo vzpostavitve sistema plačanih pripravništev. Tega ne bi zagotovile niti spremembe zakona, ki jih je na svoji seji potrdila Vlada RS. Zato je odločitev Odbora DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide, s katero se je obravnava predloga Zakona o ukrepih na področju pripravništvazamaknila, smiselna in pravilna.

Sklep Odbora DZ je sledil tudi odločitvi Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, ki je nasprotovala trenutnemu predlogu zakona in predlagala, da se sprejem zakona odloži za obdobje treh mesecev. V tem času je potrebno pripraviti analizo stanja po pristojnih ministrstvih ter opraviti obsežne razprave z deležniki, kar bo služilo kot podlaga za vsebinsko dopolnitev ZUPPrip.

Odbor je po umiku predloga zakona, z enajstimi glasovi za in enim proti, sprejel tudi sklep, s katerim je Vladi RS naložil, da v roku treh mesecev pripravi celovito analizo o opravljanju pripravništva. Po posameznih ministrstvih je potrebno pripraviti vse relevantne podatke ter zagotoviti možnosti opravljanja plačanih pripravništev. V ta namen bodo preučili potrebe po opravljanju pripravništev in strokovnih izpitov, torej bo predlagana celovita, vsebinska in sistemska prenova področja pripravništev. Vlada bo pripravila tudi operativni načrt ureditve zaposlovanja diplomantov na obravnavanih področjih. Skladno z razpravo na seji odbora, mladi pričakujemo in zahtevamo medresorski pristop in sodelovanje z vsemi deležniki, predlagani ukrepi pa morajo predvideti tudi potrebna sredstva iz integralnega proračuna.

Predstavniki mladih smo zadovoljni, da so poslanci prisluhnili našim pomislekom glede predloga zakona in pozdravljamo sklepe, sprejete na seji Odbora, hkrati pa se zavedamo, da so sprejete zaveze samo korak v procesu urejanja področja pripravništev na smiseln in trajen način.

Študentska organizacija Slovenije
Mladinski svet Slovenije
Sindikat Mladi plus

Ministrstvo za izobraževanje in šport je v februarju predstavilo predlog koncepta novega Zakona o visokem šolstvu, vendar pa so po negativnem mnenju deležnikov z vseh smeri kmalu ugotovili, da se tako zakonov pač ne pripravlja. Predlog je zapisan z mnogimi strokovnimi pomanjkljivostmi, neskladnostmi in tudi slovničnimi napakami. Ampak drugega od predloga, ki so ga ustvarjali anonimni strokovnjaki in pri tem izključili deležnike, niti nismo mogli pričakovati.

 

Koncept ne posega samo v avtonomijo univerz, ampak ustvarja podlago za postopno uvedbo šolnin. Glavne novosti se vrtijo okrog upravljanja univerze, pri katerem bi zaposleni in študentje, torej akademski predstavniki, izgubili svoj glas, vodenje pa bi prevzela kapital in politika. Predlog koncepta ZVIS daje večino moči odločanja o poslovanju univerze ustanoviteljem in predstavnikom gospodarstva.Tako je upravni odbor univerze sestavljen sledeče: tretjina članov je imenovana s strani vlade, tretjina s strani gospodarstva in tretjina s strani zaposlenih ter študentov. Predstavnike slednjih bi izvolil kar senat, študenti pa tako ne bi mogli izvoliti niti svojega predstavnika. Uvaja se tudi funkcija poslovnega direktorja, ki je v konceptu slabo predstavljen, študenti si ga predstavljamo kot nekakšnega kriznega managerja. Volitve rektorja bi bile sedaj dosti manj demokratične in ožje, kot so bile do zdaj. Rektorja bi na predlog izbirne komisije volil senat. Gre torej za zmanjševanje volilnega telesa. V predlogu koncepta zakona so zapisani tudi voucherji, ki imajo v javnosti na prvi pogled veliko podporo. To lahko pripišemo predvsem problematiki fiktivnih vpisov, ki v javnosti ni razumljena kot socialna problematika, ampak kot visokošolska.

Govoriti, da so fiktivni vpisi problem, je nadvse populistično in enostavno, če želimo pridobiti podporo javnosti. Seveda problem fiktivnih vpisov ni odpisan, je pa vsekakor manjši, kot je bil pred uvedbo študija po sistemu n+1. S takšnimi mehanizmi se stopnjujejo pritiski na študente, ki so socialno ogroženi. Ti mehanizmi prinašajo strah in neodločanje za študij, saj lahko ta odločitev vodi v osebni stečaj. Praksa v tujini namreč kaže, da uvedba voucherjev postopoma prinese tudi šolnine, za kar sta dober primer Nizozemska in Avstrija. Prav tako pa se ne moremo zanašati na besedo vlade, da v času krize v tem ne bo videla finančnih rezerv in na študente prenesla še dodatnih bremen. Že danes namreč težko govorimo o brezplačnem študiju, saj se vpisnine in izpitni roki vsakoletno zvišujejo, subvencije in štipendije pa drastično upadajo. Z ukinitvijo dodatnega leta na drugi stopnji bomo študente prisilili, da magistrsko nalogo pripravijo v pičlih dveh mesecih, zaradi česar se bo njihova kakovost še dodatno znižala, poleg tega pa bomo na ta način dokončno onemogočili že tako oteženo prehodnost med različnimi študijskimi programi.

Koncept nezadostno ureja tudi stanje zaposlenih na univerzi, saj je v njem nakazano, da želi država iz sistema javnih uslužbencev izključiti zaposlene na fakultetah in jim s tem še bolj fleksibilizirati delovne naloge. Prav tako ostaja problematično financiranje doktorskega študija. Ministrica je rešitev videla v inovativni shemi, a hkrati ni vedela, da v njej ni dovolj denarja za zagotovitev izvedbe doktorskega študija.

Z odstopom ministrice se izjemno slabo stanje v visokem šolstvu še nadaljuje. Lahko ga primerjamo s stanjem v zdravstvenem sistemu, ki je bilo dolgo znano po menjavah ministrov. Znamenite avtorske pogodbe v visokem šolstvu pa razkrivajo, da se iz proračunskega denarja napaja tudi elita akademikov, ki z mnogimi obvodi prihaja do enormnih količin denarja. Tako je bila preko avtorskih pogodb v enajstih letih na primer izplačana milijarda evrov. Prihranki, ki so jih vlade želele ustvariti z rezi v izobraževanju, v primerjavi s tem zneskom skorajda niso omembe vredni. Gre za trk interesov elite in javnega izobraževalnega sistema.

Študenti se moramo za zaščito interesov povezati z ostalimi deležniki in proti elitizmu ter sedanjemu konceptu zakona stopiti skupaj. Brez kvalitetnih pogojev dela in raziskovanja na univerzi ne more biti kakovostnega študija.

Neformalno pridobivanje znanja in spretnosti je v svetu, kjer delodajalci od mladih iskalcev zaposlitve pričakujejo vedno več, ena izmed najpomembnejših oblik učenja in pridobivanja znanja. Poglabljanje, obnavljanje in razširjanje znanja, ki sicer ni ovrednoteno z veljavno listino, v današnjih časih pridobiva vedno večjo vrednost in je bistvenega pomena za poklicno ter osebnostno rast in razvoj.

Pri neformalnem izobraževanju gre za načrtovan proces učenja oz. pridobivanja znanja in usposabljanja, ki se odvija izven ustaljenega izobraževalnega sistema. Pridobivanje neformalnega znanja ponuja mladim možnosti izvajanja lastnih projektov, sposobnosti in učenja veščin – naučijo se timskega dela, samozaupanja, discipline, voditeljskih sposobnosti, načrtovanja ter projektnega dela – in glede na raziskave, delodajalci od svojih bodočih zaposlenih najpogosteje zahtevajo prav te kompetence. Kljub temu, pa izobrazba in pridobljena neformalna znanja ob vstopu na trg dela pogosto niso dovolj. Statistični podatki kažejo, da je bilo v Sloveniji v letu 2013 brez dela v povprečju 163.000 (19,1%) mladih, kar nas uvršča nad povprečje držav članic Evropske unije. Starejša generacija ni več tista z največjim tveganjem za revščino. Tveganje je prešlo na mlajše generacije, ki so zaradi nezaposljivosti izpostavljeni družbeni in finančni izločenosti. Nekatere evropske vladne organizacije trdijo, da imajo mladi težave pri iskanju zaposlitve zaradi vrste poklica, ki trenutno ni iskan na trgu dela. Statistika njihovim trditvam nasprotuje, saj so presežki izobraženih kadrov zaznani pri vseh poklicih in strokah.Evropska unija je kot eno izmed rešitev brezposelnosti predlagala pripravništva in poklicna izobraževanja, vendar za ta ukrep ni pripravila konkretne finančne naložbe, ki bi pripeljala do vidnih pozitivnih učinkov. Ena izmed boljših idej, kako zmanjšati brezposelnost med mladimi je tudi projekt ”Skills and Jobs”, ki mu je bilo za realizacijo dodeljenih 6 milijard evrov sredstev. Projekt aktivno spodbuja ukrepe za zaposlovanje mladih tako v javnem kot zasebnem sektorju, kar je pripomoglo k povečanju zaposlovanja mladih tako na kratek, kot na dolgi rok.

Tudi Slovenija s pomočjo Mladinskega sveta Slovenije trenutno izvaja več projektov, ki pomagajo mladim do prve zaposlitve. Program Projektno učenje za mlade odrasle, je zasnovan z namenom, da mladim, ki so brez izobrazbe, poklica in zaposlitve, pomaga pri preseganju socialne osamelosti in jih spodbudi k nadaljevanju šolanja ali pomaga olajšati pot do zaposlitve. Namen projekta Izzivi mladim je spodbuditi mlade med 15. in 29. letom starosti k ustvarjalnosti, inovativnosti in podjetnosti ter razvijanju spretnosti, ki bodo vplivale na njihov nadaljnji osebni in poklicni razvoj. Januarja je bil sprejet tudi prvi vladni program za spodbujanje zaposlovanja in krepitev zaposljivosti mladih – Jamstvo za mlade, s katerim Slovenija jamči, da bo v štirih mesecih po prijavi v evidenco brezposelnih oseb pri Zavodu RS za zaposlovanje vsaki mladi osebi v starosti od 15 do 29 let, ponujena zaposlitev (tudi s pripravništvom) ali druga oblika usposabljanja.

Tudi pri Zvezi ŠKIS s kvalitetnimi izobraževanji skrbimo za razvoj in usposabljanje mladih tako na profesionalnem kot na osebnem področju. Z organiziranjem delavnic, treningov in ostalih oblik neformalnega izobraževanja se trudimo biti aktiven del boljšega jutri in mladim ponuditi znanja in veščine, ki jim bodo koristila pri iskanju prve zaposlitve.

Kljub številnim možnostim za dodatno usposabljanje in pridobivanje znanj, se moramo zavedati, da težave brezposelnosti ne moremo rešiti zgolj z dodatnim izobraževanjem mladih. Neformalno izobraževanje se večkrat zlorablja kot čarobna paličica za rešitev problema brezposelnosti, vendar brez investicij, ki vodijo v širitev gospodarstva in v ustvarjanje novih delovnih mest, problema (vsaj dolgoročno) ne moremo rešiti.

Anja Avberšek
Odbor za izobraževanje Zveze ŠKIS